MAJINO MNENJE
Vsi, ki me dobro poznajo, vedo, da večkrat povem, da je bila odločitev za supervizijo zame ena najboljših v življenju. Uživam v spoznavanju sebe in pridobivanju znanja o medosebnih odnosih, hkrati pa se mi zdi korektno in odgovorno, da strokovnjak, ki dela z ljudmi, dobro ve, kaj, kako in zakaj dela to, kar dela. Res je, da smo nekateri zato študirali in se izobraževali, ampak menim, da te sam študij ne more pripraviti na vse situacije, s katerimi se srečujemo v poklicni karieri, ki so v današnjem svetu še bolj težavne kot včasih. Pravzaprav te na to ne more pripraviti nihče. Lahko pa ti pri tem pomaga supervizija. S tem, ko na srečanjih predelujem določene dogodke, spoznavam sebe, košček za koščkom. Ugotavljam, s katerimi ljudmi se vedno zataknem, kje se ujamem na njihovih »kaveljčkih«, ki jih nastavljajo v besedah in dejanjih. Razmišljam, na kakšen način bi še lahko prišla do otroka, s katerim delam v šoli in je v stiski, kako bi pristopila k staršem, da bi lahko doumeli…
Moje sodelavke včasih ne morejo razumeti,zakaj mi ni težko že tri leta ob službi, družini in vsakodnevnih aktivnostih žrtvovati nekaj ur prostega časa za supervizijo. Ko bi poskusile »zlesti v moje čevlje«, bi razumele, da se vsakega srečanja posebej tako veselim, ker vedno znova dobim toliko energije, nalezem se pozitivnega in zdravega razmišljanja, ki pomeni skrb zase, razmejitev »mojega« in »tvojega«, razkrije se mi nov pogled, zaslišim prave besede, dobim pogum in samozavest, s katero se v naslednjih dneh podam novim izzivom naproti.… In kaj je pri tem najboljše? V praksi stvar deluje!
Res sem hvaležna, da sem lahko del tako prijetne skupinice, da pridobivam tako veliko znanja in da sem lahko vedno to, kar sem v resnici.
Maja
ANITINO MNENJE
ZADNJA REFLEKSIJA V ŠOLSKEM LETU 2016/2917
Želela sem si, da je mesec junij miren in da ga znotraj sebe zaključim mirno, kljub vsemu nemiru zunaj mene. In res se je to zgodilo.. polno nemira zunaj mene, znotraj mene pa mir in vera vase, da je vse tako kot mora biti … opuščanje kontroliranja in sprejetja stvari, na katere nimam vpliva.
Ko se spominjam začetkov mojega bolj ozaveščenega življenja do današnjih dni, se v meni prebudi občutek zmagoslavja in ponosa. Kaj vse sem že predelala skozi moje življenje in kaj še vse me čaka. Torej IZZIVI, ne bojim se vas! Vendar za razliko od preteklosti, me le- ta ne preganja več, ampak samo JE in se občasno ob veliki intenziteti zunanjih dražljajev, prebudi kot speča kraljica in hoče zavladati v meni. Morda ji še za nekaj časa uspe, ampak zavoljo vsega tega, kar danes jaz sem, ji to ne uspe za dolgo časa. V meni je na novo rojeni ali prebujeni del mene, ki me podpira, skrbi zame, je negujoč in podporen. In ta del utrjujem in širim in poglabljam na naših srečanjih. In ta je zmagovalen in ta vlada danes v meni. Seveda z velikim zavedanjem, da pa je v meni tudi ranljivi in gospodovalni del, katera moč se še prebudi. Vendar bolj ko sem se temu delu sebe upirala in ga ne hotela in želela biti popolna v vsem, bolj je ta del rinil ven in še rine. S sprejetjem vsega v meni in zavedanjem, da imam moč, da se lahko odločim, kateri del bi negovala( adijo žrtev!), se le- ta del mene ne prebuja več tako pogosto. In to je vredno praznovanja. Vsi zaključki in začetki nečesa novega so me vrgli iz ustaljenega tira.. to se ne dogaja več.. to je NAJVEČJA sprememba v mojem življenju. Živeti DAN, ki je.
Kaj danes praznujem?
– Začutim, kaj je moje in kaj je od nekoga drugega.. znam postaviti mejo.. sledim svojim občutkom in jih spoštujem in jim dam vrednost resničnega.
– Ne »ogrožajo« me učenci niti starši.
– Slišim sebe in učence.
– Moja komunikacija je »odraslejša«.
– Znam strokovno argumentirati.
– Vedno bolj zaupam v svojo strokovnost.
– S svojim razredom imamo PRAVE odnose.
– Ne ugriznem v vabo (na prvo žogo).
– Negujem « svoj krog« v kolektivu.
– SLIŠI se moj glas.
– Delam diferenciacijo, ko me preplavljajo dogodki zunaj mene.
– Ne odganjam negativnih občutkov v sebi, ampak sledim procesu znotraj sebe in POSKRBIM zase.
– Treniram biti tukaj in sedaj.
– Rojen je ponos.
Draga JAZ, odlično ti gre..
Drage moje punce, z vašo podporo in znanjem, sem to kar sem, danes. Hvala.
Vaša Anita
NATASINO MNENJE
Ob koncu tega šolskega leta razmišljam, kako bi opisala mojo letošnjo supervizijsko izkušnjo. Lahko rečem, da je bila drugačna od supervizij, ki sem jih poznala do sedaj, na nek način bolj poglobljena. Na srečanja sem prišla z vprašanji, ki so se mi zdela pogosto težko rešljiva, odšla pa z odgovori, ki so bili na prvi pogled tako preprosti in logični, ko sem jih videla z nekega drugega zornega kota. Po drugi strani pa dodelani in strokovno premišljeni. Z vsakim srečanjem sem dobila boljši občutek, da znam in zmorem. Odhajala sem polna energije, samozavestnejša. Način, na katerega je Ksenja vodila supervizijska srečanja, nas je, ko je bilo potrebno, pripravil tudi na konkretno situacijo, da smo jo lahko kasneje uspešno izpeljale, ob tem pa sem se naučila ogromno konkretnih pristopov, besed… ki so se v praksi izkazale za zelo učinkovite. Skupaj z mojo poklicno identiteto pa sem rasla in se krepila tudi na osebnem področju.
Zdi se mi, da delo, ki ga opravljam v šoli in mi je sicer všeč, pogosto postane tudi breme, ki ga prenašam na druga področja mojega življenja. Včasih težko vidim širšo sliko, ko sem potopljena v težave, ki jih rešujem. Supervizija mi je pomagala, da sem bolje razumela, kaj se dogaja v določeni situaciji tudi na nezavednem nivoju, sprejela svoj del odgovornosti, pogledala širše in iskala nove, boljše poti, hkrati pa se učila postavljati tudi meje med mojo odgovornostjo in odgovornostjo drugih… Zlasti to zadnje mi pomaga pri osvobajanju od nekonstruktivnih pritiskov, ki si jih zadajam sama.
Moj »notranji glas« se spreminja. Počasi postaja precej bolj konstruktiven, umirjen, spodbuden, namesto samo negativen in kritičen. Zdi se mi, da sem zaradi tega na dobri poti, postajam v prvi vrsti boljši človek in tudi boljša pedagoginja. Hvala, punce, za topel sprejem, pa vso vašo pomoč, podporo, znanje in spodbudo!
Nataša